|
Louise Odier
Boule de Neigre
Souvenir de la Malmaison
|
Vrtnice burbonke na Kostanjevici
 Ob samostanu Kostanjevica nad Novo Gorico je vrt in njegovi gospodarji so se odločili, da ga preuredijo. Na prisojni strani samostana naj bi že letos pozdravljal sonce rožni vrt iz samih vrtnic burbonk. Cvetele bodo v bližini samostanske grobnice, v kateri po spletu zgodovinskih naključij počivajo člani francoske kraljevske družine Burbonov.
Vrtnice burbonke, ki so ime dobile po Burbonih, patri frančiškani zbirajo in sadijo v sodelovanju z novogoriškimi člani Društva ljubiteljev vrtnic Slovenije.
Rožni vrt burbonk bo na Kostanjevici urejen kot zbirka, za katero se trudijo, da bi bila čim bolj popolna. Po podatkih rozarija v nemškem Sangerhausnu, kjer imajo sicer največjo zbirko vrtnic na svetu, naj bi bilo »živih« še 65 sort burbonk. Vendar se je že sedaj, na začetku iskanja in raziskovanja, pokazalo, da jih je zagotovo več. Še dobro, da so si načrtovalci na samostanskem vrtu pustili nekaj sadilnih prostorčkov praznih.
Otok Île de Bourbon boste dandanes v južnem delu Indijskega oceana iskali zaman. No, še vedno je na istem mestu kot takrat, ko so ga poimenovali po francoski vladarski dinastiji, in še vedno je pod francosko oblastjo, le ime je spremenil. Danes se imenuje Réunion in je francoski čezmorski departma.
Vrtnice burbonke so plod naključnega križanja dveh starih rož, ki sta bili v začetku 19. stoletja na Île de Bourbon posajeni v isto živo mejo. To sta bili stara kitajska vrtnica (Rosa chinensis) z angleškim imenom 'Parson's Pink' in evropska damaščanka 'Quatre Saissons', prva bolj znana kot 'Old Blush', druga pa kot 'Autumn Damask'. Kako sta zašli v ta del sveta, je najbrž povezano z zgodovino lastništva otoka in potekom pomorskih poti. Naključnega križanca so domačini na otoku imenovali 'Rose Eduard'. Semena iz šipka nove rože je direktor lokalnega botaničnega vrta v letih 1819 in 1921 poslal v Francijo.
V Parizu so vrtnarji takoj opazili, da gre za nove, drugačne vrtnice. Več francoskih vrtnarjev je začelo s križanjem in povratnim križanjem in vzgojili so vrtnice, ki so bile skorajda brez konkurence do prvih desetletij 20. stoletja. Večina jih je cvetela od pomladi do jeseni, kar je bila takrat prvovrstna senzacija, saj so dotlej v Evropi uveljavljene rože cvetele samo enkrat na leto.
Burbonke so bolj ali manj raščavi rožni grmi, nekatere izmed njih pa tudi prave popenjavke. Med popenjave burbonke sodi 'Zephyrine Drouhin', ki slovi kot roža brez trnov.
Na grobo je mogoče deliti burbonke na dva tipa: na tiste, ki so podedovale obliko cvetov po kitajski roži 'Old Blush' (tipični sta sorti sta 'La reine Victoria' in njena svetlejša mutacija 'Mme Pierre Oger'), in druge, ki zvesteje sledijo svojim damaščanskim prednicam (med najbolj znanimi sta 'Bourbon Queen' in 'Souvenir de la Malmaison'). Za prve so značilni še nežnejša rast, gibkost poganjkov in manj trnov, za drugih pa toga, pokončana rast in izrazita trnavost.
Ker so si burbonke po lastnostih dokaj različne, jih je mogoče uporabljali za različne vrtne in parkovne namene. Kljub dobrim lastnostim so danes redke gostje v naših vrtovih. Samo žlahtnitelji, ki pri načrtnem križanju vrtnic še vedno uporabljajo njihovo »kri«, zbiralci in poznavalci jih še vzgajajo, negujejo in občudujejo. Zanemarjene so po krivici, čeprav je menda povsem človeško, da jih pozabljamo v poplavi novega in modernega. V desetletjih, ko so bile oči vrtničarjev obrnjene drugam, so žal nekatere burbonke izginile za vedno. Preživele bodo kmalu na enem mestu cvetele pod toplim goriškim soncem – tako trdijo kostanjeviški frančiškani in novogoriški vrtničarji.
Avtor prispevka: Edi Prošt
|
